Prijateljstvo, stkano ob muharjenju
Tretjega septembra sem dan preživel z Edijem, mojim ribiškim prijateljem, s katerim sva stkala pristne vezi že ob njegovem prvem obisku moje šole muharjenja. Že takrat je jasno povedal, da želi muharjenje doživljati kot način sprostitve – kot pobeg od vsakodnevnega hrupa in pritiska sodobnega sveta.
Tudi tokrat si ni želel le ulova, temveč dan miru, narave in pristnega stika z reko.
Zgornja Soča – čudovita, a zahtevna reka
Edi je izbral zgornjo Sočo, tisti čarobni del reke med Bovcem in Trento, kjer turkizna voda odseva svetlobo gora. Povedal sem mu, da je ta del reke tehnično zahteven za muharjenje – zahteva potrpežljivost, natančnost in občutek za naravo.
A Edi ni iskal popolnosti – iskal je mir.
Sonce je obsijalo dolino, medtem ko sva vadila tehnike metov, spoznavala nove pristope in se pogovarjala o muharjenju kot življenjski filozofiji – o povezanosti med človekom, vodo in trenutkom.
Preprost obrok in prvi ulov
Dopoldanski ribolov je bil zahteven – ribe so bile zadržane. Ob opoldanskem odmoru sva si privoščila domačo malico: salamo, špeh in kos alpskega sira. Po kosilu sva se vrnila k vodi – sproščena in z novim zagonom.
In ravno takrat se je zgodilo – Edijev met je bil natančen, muha pa popolno predstavljena. Voda se je razpršila in na trnku se je znašla njegova prva soška postrv. Veselje je bilo pristno, skoraj otroško – trenutek, ki si ga vsak ribič zapomni.
Konec dneva – mir in povezanost
Popoldne se je počasi prevesilo v večer. Pospravila sva ribiške palice in se odpravila čez Vršič, vsak proti svojemu domu. Na koncu sva se strinjala – to ni bil le dan ribolova, temveč dan miru, prijateljstva in spoznanja, da si včasih preprosto tam, kjer moraš biti.
