No in se je zgodilo tudi zame, prvi skupni ribolov na kralja naših voda – Sulca. Sulec z znanstvenim imenom Hucho hucho je največja vrsta postrvi, ki živi tudi v Sloveniji. Moje besede ali moj moto »Nikoli ne reci nikoli« je tokrat resnično prebil vse moje teorije in moja nasprotovanja o lovu na kralja naših voda. Moje odlašanje je bilo podprto predvsem z razlogom, da bo že še prišel moj čas, ko se bom lotil razmišljanja kako ga prelisičiti.
Ko me je nekaj tednov nazaj poklical prijatelj Sašo in mi omenil, da se prijetna druščina športnih ribičev odpravlja na ribolov Sulca na Kolpo in da se je v kombiju našel prostor tudi zame, nisem dolgo razmišljal o tem in onem razlogu, zakaj ne bi poizkusil. Zdaj.
Dnevi pred planiranim odhodom na Kolpo sem se zakopal v raziskovanje spleta in vsega kar je povezano z ribolovom na Sulca. Kdaj ga je najboljše loviti, potrebne vabe, čas ribolova , izbira mesta za ribolov in kup informacij, katere sem z zanimanjem vsrkaval vase in si pomembne stvari tudi zabeležil za moj osebni arhiv in zapiske.
In prišel je težko pričakovani dan našega odhoda. Kombi z nami, 8 potniki, je veselo dirjal in obiral ovinke proti Ribnici in Kočevju. Proti Kolpi. Kolpa, mejna reka s Hrvaško in za katero več kot odlično družno z hrvaškimi kolegi skrbi Ribiška družina Kočevje in Zavod za ribištvo Slovenije. Kot vedno je v kombiju vedno veselo in vrstijo se prigode in zgode na temo ribolova in dogodivščin, ki se nam zgodijo za vodo in ob vodi. Naredi se pa tudi okvirni plan dneva in potek ribolova, saj pri tako veliki skupini vnetih ribičev, včasih zmanjka prostora za vodo in se je potrebno razporediti na različna mesta za ribolov.
Reka Kolpa in revir s katerim upravlja Zavod za ribištvo Slovenija nas je pričakala v vsej svoji mirnosti in čistini. Mi pa smo vsi zagreti s palicami v roki zavzeli najboljši položaj za prečesavanje njenih brzic in globokih tolmunov, kjer Sulec rad počiva in preži na svoj plen.
Ure so minevale, malica je pošla, ujeli nismo nič. Vsi v en glas smo si bili enotni, da je druženje in dan preživet v naravi, ob vodi vreden dopusta, katerega smo si pisali v službi (nekateri samo pri ženah).
Dan brez ulova smo zaključili v Gostilni pri Madroniču, kjer so nas zelo prijazno postregli in napolnili naše prazne želodčke. Čakala nas je le še vožnja domov, ki pa je bila glede na hrano, bolj kot ne naporna. Ampak dni, kot je bil, si jih lahko le želimo.
